ENTER Conference 2023

Ljubljana

Prenesite program konference in povzetke

POZIV K ODDAJI POVZETKOV

Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Inštitut RS za socialno varstvo, Dom na Krasu, Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Društvo SVIZCI - Uporabniško društvo za duševno zdravje

v sodelovanju z

ENTER Mental Health Network

» Dezinstitucionalizacija ..., ta beseda!«: dosežki in protislovja skupnostne oskrbe v evropski perspektivi

Enodnevna konferenca, 1. junij 2023

Kraj: Konferenca bo potekala na Krasu, v Lipici, v kongresnem centru hotela Maestoso. Naslov: Lipica 15c, 6210 Sežana.

Drage kolegice in kolegi

dezinstitucionalizacija je ob koncu 20. stoletja postala univerzalna politika mednarodnih organizacij, kot je Svetovna zdravstvena organizacija, pravica do življenja v skupnosti pa je eden od sestavnih delov Konvencije ZN o pravicah ljudi z ovirami. Večina zahodnoevropskih držav je že naredila potrebne reforme v duševnem zdravju, izrazitejši evropska platforma in politika pa sta bili v zadnjih letih gonilna sila, da se je proces prehoda v skupnost končno pričel tudi v številnih državah Srednje in Vzhodne Evrope, v nekaterih od njih pa dobil nov zagon, kot to velja za Slovenijo.

Razlogov za praznovanje je veliko, saj se je evropski »zemljevid oskrbe« z leti zelo spremenil in tako zdaj vključuje od stanovanjskih skupin, dnevnih centrov, podpore pri zaposlovanju, zagovorništva, uporabniških združenj, vrstniške podpore, skupin svojcev, osebne pomoči, koordinirane oskrbe, kriznih služb na terenu, do mobilnih ekip in številnih drugih oblik, ki so se pojavile in se še vedno razvijajo v praznem prostoru potreb po različnih vrstah podpore v skupnosti. Po drugi strani pa življenje v skupnosti predstavlja izzive, kot so izolacija in segregacija.

Konferenca bo v prvi vrsti festival dosežkov, izmenjave najboljših praks, izsledkov raziskav in izkušenj z izobraževanjem, hkrati pa tudi prostor za kritičen premislek in transformativne ideje, kako premagati protislovja, kot so deklarativna politična podpora procesom dezinstitucionalizacije ob hkratnem povečevanju zmogljivosti varovanih oddelkov v zavodih za odrasle in za otroke, odpor civilnih iniciativ v soseskah ali trdoživi institucionalna miselnost in praksa, ki se lahko obdržijo tudi v skupnosti. Podprli bomo tudi prostor za teme, ki se porajajo na stičišču večkratne izključenosti (mladi, starejši, starševstvo, zasvojenosti, dvojne diagnoze, brezdomstvo in druge). Posebna pozornost bo namenjena alternativnim načinom ravnanja s tveganji brez prisile in zapiranja, posebej pa bomo izpostavili tudi različne evropske uporabniške pobude (predvsem vrstniško podporo in vrstniško zagovorništvo), ki so bile in so še vedno neizogibno povezane z dezinstitucionalizacijo.

Konferenca bo tudi priložnost, da obeležimo 40. obletnico delovanja nevladne organizacije Sonček – društva za cerebralno paralizo Slovenije, ki ima dolgoletne izkušnje s podporo ljudi v stanovanjskih skupinah in v zadnjem času tudi v prilagojenih stanovanjih, pa tudi, da nazdravimo uspešno zaključenemu pilotnemu projektu dezinstitucionalizacije v Domu na Krasu, ki ga je sofinancirala EU.

Dezinstitucionalizacija je beseda, ki jo večina ljudi težko izgovori. Pogosto se ustavijo nekje na sredini in rečejo, no…, ta beseda. Včasih s tem povedo tudi, da je dezinstitucionalizacija pretežka, da bi se z njo spopadli.

Vabimo vas, da se nam pridružite na konferenci in prispevate k novemu razumevanju »te besede« v evropski perspektivi. Pridružite se participativnim, interaktivnim in živahnim predstavitvam, razpravam, delavnicam in okroglim mizam in že samo skupnemu druženju!

Dogodek bo potekal v angleškem in slovenskem jeziku (prevod iz slovenščine v angleščino in obratno bo večino časa zagotovljen).

Vabimo k prijavi prispevkov na podteme:

»Samo življenje, nič drugega«: od stanovanja do polnopravnega državljanstva

Vzpostavljanje pogojev za neodvisno življenje ljudi z ovirami ne pomeni zgolj vzpostaviti odlične storitve osebne asistence, podpore po osebni meri in dostopna stanovanja za vse, ampak pomeni tudi izumiti načine, kako pobegniti izpod skrbniške oblasti bodisi institucij bodisi struktur v skupnosti. Na konferenci bomo poskušali poiskati dobre prakse, ki ustvarjajo pogoje za prehod iz institucij v skupnost, ki omogočijo podporo pri zaposlovanju in s tem prehod od prejemnika storitev k sodelavcu, in take dobre prakse, ki podprejo človeka pri tem, da ubeži svetu diagnoz in napak k svetu, kjer je okrevanje mogoče. Kako od statusa pacienta in oskrbovanca do statusa polnopravnega državljana?

Izzivi in protislovja prehoda od institucionalne v skupnostne oblike oskrbe

Na konferenci bomo kritično reflektirali izzive in protislovja, ki običajno spremljajo procese dezinstitucionalizacije, kot so pojavi trans-institucionalizacije in re-institucionalizacije (ki se odvijata kljub jasnim zahtevam EU in mednarodnih teles), izolacije in osamljenosti ljudi, ki živijo v skupnosti, institucionalne kulture v skupnostnih namestitvah, razdrobljenosti storitev in druge. Veseli bomo dragocenih nacionalnih in mednarodnih izkušenj z dezinstitucionalizacijo in, kar je najpomembnejše, transformativnih idej – od sistemske do storitvene in individualne ravni – o tem, kako premagati te izzive in jih preoblikovati v vključujoče prakse, ki temeljijo na človekovih pravicah.

Odmik od prisilnih intervencij k praksi, ki temelji na človekovih pravicah

V zadnjih desetletjih se krepijo kritike o prisili, kot je omejevanje z rokami, vezanje, kemično oviranje in zapiranje. Kritike teh praks se pojavljajo na različnih področjih, npr. pri oskrbi starih, ljudi z intelektualnimi ovirami, težavami v duševnem zdravju ipd. Poudarjanje etičnih načel dela brez prisile in zapiranja ni dovolj, pred nami je nuja zmanjševanja in odpravljanja tega v praksi in spoštovanja človekovih pravic. Nekatere aktualne iniciative v to smer so povezane s procesi dezinstitucionalizacije, nekatere pa ne. Kakorkoli, jasno je, da je treba v praksi najti rešitve na več ravneh: razvijati je treba nove metode, pristope, organizacijske spremembe, spremembe v organizacijski kulturi in politikah. Na konferenci bomo raziskali, kakšne napredke smo dosegli in kaj so nujni nadaljnji koraki k zmanjševanju zapiranja in omejevanja. Z različnimi pristopi (kot so pristopi, ki temeljijo na razumevanju travme in drugi) bomo analizirali, kako naj ljudje okrevajo po dolgotrajnih izkušnjah omejevanja in zapiranja.

»Biti sosed_a in sodržavljan_ka«: sodelovati s skupnostmi in soseskami v smeri destigmatizacije

Kot smo že omenili, ljudje tudi po preselitvi v lokalno okolje pogosto ostanejo marginalizirani, izolirani in obkroženi le z drugimi sostanovalci z ovirami in osebjem. Lokalni prebivalci pogosto nasprotujejo in se upirajo preseljevanju ljudi z različnimi ovirami v svoje soseske. Pomembno vprašanje pri dezinstitucionalizaciji je, kako premostiti družbene ovire, ki ločujejo tiste, ki so označeni za »nore«, od tistih, ki se zdijo »normalni«. Kako se povezati z lokalnimi skupnostmi? Katere so najboljše prakse in metode za reševanje situacij, ki se pojavijo v soseskah (npr. delo na terenu)? Kako se odzvati na diskriminacijo in kako izvajati kampanje proti stigmatizaciji ljudi s težavami z duševnim zdravjem? Kako preprosto spregovoriti o tej ... »zapleteni besedi«?

Vrstniška podpora kot nujni sestavni del dezinstitucionalizacije

Uporabniške iniciative na področju duševnega zdravja so bile od nekdaj in so še vedno neizogibno povezane z dezinstitucionalizacijo, vendar je njihova vloga pogosto zanemarjena. Pa vendar so uporabniško vodene, participativne in zagovorniške prakse najbolj dragoceni in nepogrešljivi spremljevalci procesa dezinstitucionalizacije in predstavljajo najbolj dinamične, pronicljive, inovativne in na izkušnjah temelječe projekte dezinstitucionalizacije (uporabniški krizni centri, vrstniška podpora, vrstniško zagovorništvo, kampanje proti stigmi in drugi načini premagovanja ovir v skupnosti, uporabniške in sodelovalne raziskovalne prakse, in drugo). Še več, brez sočasne krepitve uporabniške perspektive in iniciativ dezinstitucionalizacije ni mogoče doseči v polnosti, spremembe ostanejo le tehnične in neizogibno vodijo v reprodukcijo institucionalne kulture in kulture odvisnosti. Koncepti, kot sta vrstniška podpora in vrstniško zagovorništvo, poudarjajo lastno iniciativo in delovanje ljudi v svojem življenju in lastno definicijo podpore. Uporabniške iniciative se – tudi zaradi neustreznega financiranja in statusa – prepogosto spopadajo z razvrednotenjem njihovega znanja s strani prevladujočega sistema duševnega zdravja. S to podtemo vabimo k prispevkom predvsem ljudi z izkušnjami/uporabniška združenja/iniciative, da delijo svoje izkušnje, dosežke, izsledke raziskav, svoje avtonomne prakse in/ali načine sodelovanja s službami duševnega zdravja in univerzami ob hkratnem ohranjanju svoje avtonomije. Konferenco vidimo tudi kot priložnost za razpravo o tem, kako je mogoče okrepiti vrstniško delo, ki temelji na načelih upanja, vzajemnosti, pravičnosti in vključenosti, da bi pridobilo večjo prepoznavnost in bilo plačano.

Na stičišču večkratnih tveganj in možnosti: zahteva po kompleksni, vključujoči in integrirani oskrbi

Življenjske zgodbe ljudi z dolgotrajnimi duševnimi stiskami so kompleksne, njihove potrebe pa pogosto spregledane, večinoma zaradi pomanjkanja raznolike, intenzivnejše, vključujoče in integrirane podpore v skupnosti, pa tudi naslavljanja pravih družbenih razlogov za njihove duševne stiske. Ta podtema ima več poudarkov, ki jih želimo osvetliti: na eni strani gre za obravnavo večkratnih diskriminacij in neenakosti v duševnem zdravju, na drugi pa želimo opozoriti na nujnost intersekcijske perspektive. Ljudje, ki doživljajo dolgotrajne duševne stiske, spadajo med najrevnejše in najbolj socialno izključene evropske državljane. Raziskave prav tako kažejo, da umirajo prej kot drugi, najpogosteje zaradi somatskih bolezni, ki so posledica neenakosti, diskriminacij in slabšega dostopa do zdravstvene oskrbe. Intersekcijska perspektiva razkriva raznolikost, kompleksnost in specifike življenjskih kontekstov. Ljudje z dolgotrajnimi težavami z duševnim zdravjem so morda zasvojeni z alkoholom ali drogami (»dvojne diagnoze«), brezdomni, so starši in skrbijo za otroke, so stari ljudje, ki se poleg duševnih težav spopadajo tudi z ovirami, ki jih prinaša starost, so pripadniki LGBT+, migranti, žrtve nasilja, imajo druge ovire, in podobno. Ti konteksti lahko pomenijo večja tveganja za institucionalizacijo in izključevanja, lahko so pa tudi vir odpornosti in priložnosti.

Usposabljanja/izobraževanja za podporo prehodu od institucionalne v skupnostne oblike oskrbe in za delo v multidisciplinarnih timih v integriranih skupnostnih službah

Eden od pogojev za izvajanje novih storitev v skupnosti je razpoložljivost usposobljenega osebja. Zaposleni, ki trenutno delajo v instituciji, so, če so ustreznousposobljeni, sposobni in pripravljeni delati v službah v skupnosti. Izkušnje kažejo, da sta tesno sodelovanje z zaposlenimi in vlaganje vanje koristna za dezinstitucionalizacijo, saj se tako počutijo bolj soudeleženi in tudi bolj soodgovorni za procese preobrazbe. Kakšne bi bile dobre prakse usposabljanja? Kako se lahko strokovnjaki in osebje iz različnih strokovnih okolij usposobijo za učinkovito delo v multidisciplinarnih skupinah v integriranih skupnostnih storitvah? Kako v izobraževanja kot učitelje vključiti (in plačati) ljudi, ki imajo izkušnje s težavami v duševnem zdravju in institucionalizacijo? Kako se lahko povežejo dejavnosti usposabljanja in akcijske raziskave/evalvacije?

Programski/organizacijski odbor:

Lokalni odbor: dr. Mojca Urek, dr. Andreja Rafaelič, Urška Sorta, dr. Jasna Murgel, Nika Cigoj Kuzma, Juš Škraban, dr. Andraž Kapus, Kaja Zoran, Katarina Mauch, Rene Vremec, Brigita Obreza in Arijana Cengle.

Usmerjevalna skupina ENTER mreže za duševno zdravje: prof. Marja Kaunonen, dr. Lene Lauge Berring, dr. Emmanuelle Jouet, dr. Lidia Zabłocka-Żytka, dr. Mark Monahan, in dr. Mojca Urek.

Anchor 1

Anchor 2

Anchor 3

Anchor 4

Anchor 5

Anchor 6

Anchor 7